Življenje prinese tako, da se moramo tudi kdaj seliti, če hočemo boljšo prihodnost in boljšo kvaliteto življenja, tako je tudi pri nama prišel čas, ko sva se odločila za nakup stanovanja v mestu. Celo življenje sva živela na podeželju in lepo nama je bilo. Najini otroci so redno prihajali domov, vnuki so naju imeli neizmerno radi. Potem pa so prišli časi bolezni. Moj mož ni mogel več sam skrbeti zase, zame je bilo pretežko skrbeti za vse skupaj na podeželju, najini otroci pa so živeli daleč stran v mestu.
Zavedala sva se, da otroci imajo svoja življenja in urejene službe, ne moreva od njih zahtevati, da se preselijo, lahko pa se midva odločiva za nakup stanovanja v istem kraju, kot živijo oni in vse bi bilo lažje, tako za njih kot za naju.
Organizirala sva nedeljsko kosilo in bila pripravljena povedati za najine plane. Najini otroci so naju imeli neizmerno radi in vedno so prihajali k nama, tako so se odrekali svojih življenj, vedela sva da tega ne moreva pričakovati, nisva pa vedela, kako bodo odreagirali, ko bova povedala, da sva se odločila za nakup stanovanja v mestu in da bova to hišo prodala.
Pogovor med kosilom sva začela previdno, ni trajalo dolgo, ko so otroci videli, kaj želiva povedati, bili so veseli te odločitve, jokali so, ker so vedeli, da bova blizu in da bo vse lažje, kajti nakup stanovanja blizu njih bi vse rešil. Problem pa je nastal zaradi prodaje hiše. Niso jo hoteli izgubiti, ker jim preveč pomeni. Tako so sklenili, da bodo združili moči in oni šli v nakup stanovanja, hiša pa bo ostala naša.
Jokala sva od veselja in od sreče, kako zlate otroke imava, danes živiva blizu njih, nakup stanovanja je uspel, vsak dan so vsi pri naju, od otrok do vnukov, odločitev, ki sva jo sprejela, nisva nikoli obžalovala, kajti več pomeni družina, kot pa bilo katera materialna stvar.