Pokljuka in spomini
Kot mlajša sem vedno hodila z sovjimi starimi starši v planine, še posebej nam je bila pri srcu Pokljuka in tako je tudi ostalo kasneje. Mojih starih staršev ni več, a Pokljuka in spomini ostajajo za vedno. Vedno, ko se spomnim na njih, posebej ob določenih praznikih, se potem odločim, da grem v hribe, tako se mi zdi da se povežem z njimi, da jih čutim ob sebi, kajti to so bili spomini, dogodki, ki so zapisani globoko v srce.
Prav spominjam se celotnega izleta, od tistega predvečera naprej, kako so se odločili, da gremo drugi dan v planine. To so bile priprave prave, vse sta vedela, kaj točno morata vzeti z seboj, kako se obleči, kakšno bo vreme in tako naprej. Zato je Pokljuka del mojih spominov, rada grem po tej poti in se spominjam, kako smo hodili mi, kje smo se ustavili, kje smo malo popili in kako smo se imeli. Vse natančno vem, ker sem vedno uživala v njihovi družbi. Z njima mi je bilo vedno lepo, tako varno sem se počutila in hkrati svobodno.
Danes so planine zapisane v posebnem kotičku, Pokljuka je na vrhu seznama in zame bo vedno prijeten izlet z spomini. Vsak ima spomine, moji so povezani z otroštvom in starimi starši, to so bili ljudje gora, hribov, oni so vedeli, kaj ti dajo planine, da je potrebno hoditi planine, da je to zdravo in da so planine za veselje in smeh. Tudi sam se držim teh načel, spremenilo se je samo to, da jaz ne vzamem z seboj malice, kajti Pokljuka ponuja hrano in pijačo in sam si rad nekaj privoščim pri njih in na koncu spijem kavico ob prelepem pogledu na hribe. Zavedati se je potrebno, da so spomini del nas in prav je, da jih imamo in da se jih zavedamo, tako je Pokljuka del mojih spominov in vedno bo. …