O hibridnih postopkih elektroerozije smo se že na široko razpisali. Sedaj je čas, da pregledamo še ostale načine elektroerozijske obdelave. Eden takih je elektroerozijsko brušenje. Pri tem postopku gre za odstranjevanje prevodnega materiala s pomočjo električnih isker, ki nastajajo med vrtenjem orodja in obdelovanca, ki ju ločuje dielektrična tekočina. Material začne odstopati na točki najmanjše razdalje med orodjem, ki se vrti, in obdelovancem. Govorimo o iskrišču, ki se nahaja na nič celih nič trinajst do nič celih nič petinsedemdeset milimetrov. Uravnan je s pomočjo srvomehanizma, ki nadzoruje obdelovančevo gibanje.
Zmogljivost napetostnega vira znaša od trideset do sto amperov, od dva do petsto kilo Hertza in od trideset do štiristo vatov. Material, iz katerega je običajno izdelano prevodno kolo, je grafit. Kolo se vrti s hitrostjo od trideset do sto osemdeset metrov na minuto, vse to pa se vrši v posebni vrsti izolacije – v kopeli ogljikovodikovega olja, ki je bilo filtrirano. Obdelovanec je v večini primerov povezan s pozitivnim električnim polom. Ob vsaki razelektritvi se upari ali stopi majhna količina obdelovančeve kovine.
Elektroerozija, ki poteka ob višjih tokovih, lahko pospeši obdelavo, poskrbi, da je zaključna površina bolj groba ter pomeni nastanek globljih toplotno prizadetih con obdelovanca. Če proizvajamo gladko in manj poškodovano površino, uporabimo manj toka. Tovrstna elektroerozija se uporablja kot alternativno rešitev ostrenju karbida ter konic diamantnega rezalnega orodja.
Poznamo tudi postopek elektroerozijskega vrtanja, pri katerem je nujna uporaba cevnega orodja. Dielektrična tekočina pri tem povzroči izpiranje luknje v cevi – poteka odstranjevanje razbitin, nastalih ob obdelavi. S to metodo se lahko v trše materiale iz kovine vrta luknje malih premerov, ki pa so lahko zelo globoke. Elektroerozija pozna še številne druge postopke, kot so denimo elektroerozijsko frezanje, mikroerozijska obdelava, ki se jo uporablja pri izdelavi miniaturnih orodij, mikrožično elektroerozijo in tako dalje.