Najbolj je bilo zanimivo to, da je bil moj oče mizar in ko mi je včasih, ko sem bil majhen omenil, da bom tudi jaz postal mizar, sem bil jezen. Oče se je samo nasmehnil in pustil času čas. Leta so tekla in ko sem bila star okoli 13 let sem vedno bolj po šoli prihajal v očetovo delavnico.
Še danes sem prepričan, da je moj oče kriv, da sem mizar. Vedno, ko sem prišel v delavnico, me nikoli ni silil delati in ravno to me je pritegnilo, da sem hotel začeti delati in spraševati očeta o teh stvareh. Tako sva skupaj kasneje ustvarjala lesene izdelke. Ko sem se moral v osnovni šoli dokončno odločiti, kam bom šel naprej, mi je mizar postal tako lep poklic, da sem si ga izbral tudi jaz.
Moj oče je takrat bil ponosen name in točno je vedel, komu mu prepustil celotno delavnico. Tudi jaz sem bil vesel, ker sem imel že delavnico in sem tako lahko nabiral izkušnje, ki so mi v šoli še kako prav prišle. Sošolci so se čudili, da želim postati mizar, kajti to ni bil ravno popularen poklic tega časa. Sam pa sem se vedno nasmejal in rekel, da je lepo jesti za dobro in lepo mizo.
Danes družinsko podjetje vodim jaz, oče pride v delavnico le pogledat in včasih naredi kaj tudi zase in za sosede. Jaz pa sem razširil svoj trg in sem uspešni mizar, ki ga imajo radi. Tako imam res veliko naročil in včasih mi zmanjkuje časa.
Tudi danes mi ni žal, da sem šel po očetovih stopinjah, šele danes vidim, kako lepo je biti mizar in kako lep poklic je to. Cenim svoj poklic in tako tudi predstavim svoje izdelke, kajti čisto vse delati z žarom in pozitivno energijo, da izpadejo čim lepši. Lahko rečemo, da bo mizar vedno potreben, pa naj gre tehnologija še, ne vem, kako naprej.