Sama imam sina in mi tunike ne pridejo prav nič v poštev, samo tako, da jih nosim sama. A vedno, ko se sprehodim po otroškem oddelku, vidim, kako lepe tunike imajo za punce in če bi imela punčko, bi jo sigurno oblačila tako, da bi lahko zraven nosila tunike, ker to mi je res lep stil.
Imam pa to srečo, da sem teta in tako k svoji nečakinji nikoli ne pridem praznih rok. Kako je že moja nečakinja tega navajena, ko me vidi prileti k meni in me vedno objame. Tako po tihem vedno pričakuje, da ji kaj prinesem in ko vidi vrečko že poskakuje, pa če tudi ne vidi, kaj je notri, ker so ji tunike vedno lepe.
Pogosto je oblečena v moje tunike, njena mama tunik niti ne kupuje več, ker ve, da so moje najboljše in da je mojih najbolj vesela.
Najlepše pri vsem tem pa je to, da so tunike dokaj poceni, tako ji lahko včasih kupim tudi dve. Ampak nikoli ji dveh ne prenesem, ker vem, da to ne bi tako lepo izpadlo, kot da če bodi eno in potem kmlau drugo.
Ker hodim na obisk kar pogosto, moram imeti tunike kar na zalogi, da mi ni treba prej v trgovino, ko grem do nje. Z sestro se krasno razumeva, zato sva pogosto skupaj. Tudi ona pride s hčerko pogosto do mene in tudi takrat ne gre brez tunike, ker si jo nečakinja prav želi.
Tako lepo mi je videti, ko pride na obisk in ima mojo tuniko, ki jo nosi vsa ponosna. Takšne stvari človeku ni težko kupiti, ker vidiš, kako si nekoga osrečil. Njej bi kupila prav vse, ker je res mali cuker.
Sedaj bo začela hoditi v prvi razred, tako da bova za prvi šolski dan sigurno šli v trgovino pogledat tunike, da si eno izbere sama.